NOVOLETNI JOK OSAMLJENIH DUŠ
Pogovor s psihoterapevtom Jakom Henigmanom o osamljenosti, ki med prazniki še posebej rada obteži duše ljudi. Kako to, da se prav v prazničnih dneh, ko od vsepovsod odzvanjajo besede o sreči, veselju in zabavah, mnogi počutijo še bolj osamljene kot sicer? – Kaj lahko naredi vsak sam, da sprosti dušo v sebi in jo osvobodi? Osamljenost narašča v vsem razvitem svetu in stopa z roko v roki z depresijo.
Marjana Vončina
Ko pride december, tisti čarobni in praznični čas, ko zažari na milijone drobnih luči in se sreča zdi tako blizu, kot da je do nje samo še korak ali rahel dotik, se v duše mnogih prikrade temna senca in jih obteži: to je osamljenost, ki se prav med prazniki najbolj razživi in kljuva dušo, da boli.
Ni jih tako malo, na svetu je na stotine milijonov ljudi, ki jih prav praznični dnevi potiskajo v najhujšo osamljenost, trpljenje in umik. Američani, ki imajo radi številke, so po zadnjih podatkih statističnega urada U.S. Census Bureau za petdeset odstotkov bolj izpostavljeni osamljenosti kot pred tridesetimi leti. Skoraj 43 odstotkov starih nad 45 let trpi kronično osamljenost. Še več, raziskave kažejo, da je osamljenost stres, ki lahko prezgodaj pokoplje ljudi.
A zakaj tako silovito udari na dan prav med prazniki, zakaj za božič, ko trgovci že tedne prej skrbijo, da bo družinska miza še posebej obložena, ali novo leto, ko v potokih teče šampanjec in »Srečno!« odmeva po vsem svetu, v objem pa si skačejo tudi tisti, ki se zjutraj nič več ne poznajo? »Zato,« pravi Jaka Henigman, psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani z diplomo iz psihoterapevtske znanosti na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, »ker je takrat razkorak med zunanjim dogajanjem, ko se je treba zabavati, družiti in veseliti, in tistim, kar kdo čuti v sebi, največji.«
Toda duša, ki bo jokala v novoletni noči, se lahko tudi odreši muk in osvobodi. Pogovor s psihoterapevtom zato ni samo razgaljanje človekovih stisk, ki vodijo v osamljenost, ampak tudi nasvet, kako narediti korak iz nje.
Osamljenost, ki je bila dolgo sramežljivo prikrita, zdaj bolj pogumno prihaja na dan. Se vam beseda zdi prevečkrat uporabljena in morda celo zlorabljena?
»Ne, prav nasprotno: premalokrat je uporabljena in premalo razumljena. Na psihoterapevtsko svetovanje hodijo ljudje, ki se svoje osamljenosti zavedajo, in tudi tisti, ki se je ne. Na splošno pa velja, da premalo vemo o vzrokih, kaj jo povzroči, in prav tako o tem, zakaj postane kronična.«
Zakaj med prazniki postane tako neznosno težavna in boleča? Ker je prekinjen vsakdanji delovni tok in se je ne da z ničemer preslepiti?
»December je mesec, ko se vrstijo zabave, druženja, praznovanja, srečevanja, obiskovanja sorodnikov in znancev. Na dan plane vse tisto, kar čutimo v sebi, hkrati pa je to mesec, ko se je treba zabavati, moramo biti veseli in moramo biti srečni. Razkorak med tem, kar čutimo v sebi, in tem, kar družba okoli nas terja in zahteva, je takrat največji. Ta praznični mesec nas pravzaprav spomni na to, da se globoko v sebi morda ne počutimo tako praznične in srečne. Prav to, kot vidim jaz, še poveča občutek osamljenosti.«
Se osamljenost da kako izmeriti in reči, da je to bolezen našega časa, ali pa je to spremljevalka človeštva v vsej zgodovini?
»Prav gotovo je razlika med mojo generacijo, tisto pred njo in generacijo današnjih otrok, ki drugače odraščajo, tako kot sem tudi jaz drugače odraščal kot moji starši. Včasih so si znali ljudje bolj pomagati, bolj so se naslanjali drug na drugega in se v času osebnih stisk tudi več pogovarjali in obiskovali. Sicer pa je osamljenost univerzalno človekovo doživljanje in nas napeljuje k temu, da se bolj obračamo k drugim. Problem nastane, ko se ne obračamo več k svojcem in bližnjim, ampak drvimo iz odnosa v odnos, v površinska razmerja, ali še slabše, da od socialnih omrežij pričakujemo rešitev in pomoč. To je nekaj čisto drugega kot pogovor v dvoje, objem in dotik. Hkrati pa ne smemo gledati preveč ozko, saj socialna omrežja približajo svet in posameznike. Vprašanje je le, koliko so odnosi pristni in iskreni.«
Kako vi pomagate ljudem, ki iščejo pomoč pri vas?
»Ljudje smo različni. Tisti, ki res pridejo k psihoterapevtu po pomoč, so prišli vede ali nevede po novo izkušnjo, zaupanje, varnost in pristnost. Morda prvič v življenju šele pri meni to izkusijo. Jaz jih skušam le videti in slišati, razumeti njihovo počutje kakršnokoli že je. Na ta način se bodo sprostili, začeli odpirati in spoznavati. Ne verjamem, da ljudem, ki težko navezujejo in ohranjajo stike, lahko pomagajo vsakdanje besede, kot so: obkrožite se s pozitivnimi ljudmi, mislite pozitivno, pojdite na koncert, obdarujte koga, privoščite si to in … Morda bodo v decembru res uporabili kaj od tega in si bodo za hip pomagali, vendar ne na dolgi rok.
Ima osamljenost samo en obraz?
»Ne. Lahko je situacijska, to je v primerih, ko nas zapustijo partner ali otroci, ob ločitvah, izgubi zaposlitve, selitvah. To so okoliščine, ki povečujejo občutek nemoči, neuspeha, žalosti, zapuščenosti in osamljenosti. Ko se razmere spremenijo in se žalost poleže, se ne počutimo več osamljene in zapuščene ter se pomaknemo naprej. Govoriva seveda o ljudeh, ki si znajo sami pomagati ali se naslonijo na bližnje. Druga vrsta osamljenosti je kronična. Muči ljudi, ki ne znajo izražati svojih občutij, žalosti, strahu, hrepenenja. Pravzaprav niti nimajo jezika s katerim bi opisali ta čutenja. Taki so ranljivi za kronična obolenja, telesna ali duševna, in taki največkrat pridejo k psihoterapevtu po pomoč.
Povedal vam bom primer take stiske. Prišel je gospod, uspešen poslovni človek, ki mu na prvi pogled v življenju ni nič manjkalo in tudi sam ni razumel od kod panični napadi in depresivna obdobja. Ko sva se počasi spuščala v globino njegovih težav in bolj ko je začel razmišljati o sebi, bolj je spoznaval, da stvari okoli njega le niso bile tako v redu, kot se je zdelo. Ugotavljati je začel, da ima znotraj sebe en kup prepovedi in idealov, ki se jih je moral držati, da bi imel občutek, da je dovolj vreden. Zgradil je nek lažni jaz, masko za katero pa je moral skrivati svoja najbolj pristna čutenja. Tožil je po tem, da se boji intimnih stikov, a hkrati sva lahko videla kako se mora bati stika s samim sabo. Svojo čustven stisko, ki je bila kronična, je popolnoma odcepil. Ta se je manifestirala v njegovih psihosomatskih stiskah: paniki, visokem pritisku in nenadnim obolenjem.
Lahko to pelje v depresijo, o kateri po številu izdanih zdravil govorijo, da se sprevrača v epidemijo?
»Osamljenost in depresija sta sestri, ki hodita z roko v roki. Depresija je posledica kroničnega čustvenega stresa in tak stres je lahko tudi tesnoba. Kar naprej v nekem krču, kar naprej v nekem strahu, kaj bom rekel, kako bom rekel, kako in kaj bom naredil, ves čas na vajetih in na preži, iz meseca v mesec, iz leta v leto. To vodi v kronično psihično in fizično preutrujenost in depresijo. Kot jo jaz vidim, je depresija znamenje, da sta se telo in duša upehala. Človek se mora resno vprašati, zakaj je tako in si prisluhniti.”
Je lahko tudi to vzrok, da nekateri iščejo v alkoholu in drogah zdravilo in možnost za beg?
»Ljudje, ki posegajo po drogah in alkoholu, vedo, da niso ne zdravilo ne pomoč, ampak le trenutna pomiritev, ki ne more premagati osamljenosti. Tisti, ki nosijo v sebi lik dobre matere, očeta ali skrbnika, vedo, da se v stiski lahko na koga naslonijo. Potrebujejo objem, občutek, da so slišani in sprejeti. Tisti, ki tega niso razvili, so v totalni stiski. In potem je ‘najlaže’ poseči po alkoholu, zvitku jointa ali žuranju za trenutni pobeg.«
Koliko so samomori povezani z osamljenostjo?
»Najbolj. Raziskave so pokazale, da je največ samomorov med ljudmi, ki trpijo za shizofrenijo, ker ne zdržijo totalne odmaknjenosti in odtujenosti, in to od sebe in drugih ljudi. Samomori v Sloveniji so zelo povezani z občutkom osamljenosti. Gre za agresijo, ki se za razliko od naših južnih sosedov ali pa kakšnih bolj temperamentnih narodih pri nas Slovencih obrača bolj navznoter kot navzven. Potem pa je tu še zavist: »Oni vsaj imajo koga za pogovarjati, ona vsaj ima moškega, jaz pa ne…« To vodi v dodatno občutje zapuščenosti in nerazumevanja. Zavist je sploh ena od slovenskih značilnosti: ko smo osamljeni in trpimo, ne znamo dati duška svojim občutkom, ampak postanemo zavistni, še bolj jezni, z jezo napadamo druge in jim očitamo, da nas ne razumejo, s tem pa jih še bolj oddaljimo od sebe. Na osamljenost, ki je že itak najhujša oblika človeške stiske, naložimo še jezo in bes. Trpljenje se s tem še bolj poglobi in na koncu res pripelje do tega, da človek naredi konec vsega.«
Je zavist v prazničnem decembru še bolj zavistna?
»Vse možnosti ima. Če se počutimo osamljene in nesrečne in potem slišimo sosede, kako se zabavajo in veselijo, nas lahko popadeta zavist in jeza. Potem smo samo še bolj osamljeni in nesrečni, oni pa v naših očeh še bolj veseli. Razdalja med nami in njimi je še večja in naša stiska še globlja. Slovencem manjka konstruktivne zavisti: ”Uf, kako bi to še jaz imel ali bil” in ob tem čutiti hrepenenje in grenkobo. Slovenec prav po hlapčevsko hitro začuti, da ni dovolj. Raje se potem besni in kaže s prstom. Kar je lažje, a na dolgi rok slabše. Prav tako nas je še posebej v decembru sram priznati, kaj čutimo in kako osamljeni smo, če smo. Sram se nam je izraziti in pokazati; še ena narodna lastnost, ki se kaže v nejasni identiteti. Znotraj sebe nismo celoviti in svobodni, ampak ves čas obremenjeni in malo nezadovoljni. Prepiramo se, gojimo zavist in bog ne daj, da bi koga poklicali in mu potožili, kako se počutimo in kaj nas tare.«
Kaj bi rekli ljudem ob koncu leta?
»Rekel bi jim, naj si dovolijo biti, kar so bili prek celega leta. Pa tudi to, naj naredijo korak k svojim družinam in sorodnikom, če so nastale zamere in se niso znali pogovoriti. Božič je družinski praznik in bistvo decembra. Da pridemo skupaj. Priti skupaj včasih pomeni tudi povedati si kaj, kar ni prijetno. Tistim, ki se radi zabavajo, bi rekel, naj zabavo jemljejo z veliko žlico in uživajo, tisti, ki se srečujejo z občutkom osamljenosti, pa naj izkoristijo ta čas in dovolijo svojim čustvom, da pridejo na dan. Na tak ali drugačen način, s pogovorom z bližnjimi ali seboj – samo tega ne, da se bodo na silo zabavali ali na silo kazali srečen obraz, ker bo to še bolj povečalo trpljenje.«
