OSAMLJENOST
Osamljenost je eno najtežjih in najbolj bolečih občutij, ki jih človek lahko občuti. Osamljenost je del naših življenj in je univerzalna človeška izkušnja. Je občutenje, ki nas ohranja in sili, da se povezujemo in živimo kvalitetnejše življenje. Vendar pa ne smemo mešati osamljenosti in samote. Zdravo in zrelo je, da znamo biti tudi sami. Mnogi se počutijo osamljene kljub temu, da imajo stike in odnose z drugimi ljudmi.
Občutek osamljenosti namreč nastane, ko se ne uspemo dovolj dobro povezati z drugimi ljudmi. Človeški kontakt in bližina sta nujna za naše normalno funkcioniranje in bivanje. Brez občutka povezanosti z drugimi (in s sabo), lahko dobesedno razpademo na psihični in fizični ravni. Depresija ter druge telesne kronične bolezni so lahko povezane prav z nezmožnostjo ohranjati pristni človeški kontakt in bližino. Osamljenost začutimo lahko kot praznino, samoto, izolacijo od drugih ali pa od sebe. Lahko jo začutimo tudi v obdobjih, ko žalujemo za neko izgubo. Mnogo ljudi skuša svojo osamljenost in notranjo stisko potešiti z raznimi odvisnostmi (marihuana, alkohol, prenajedanje, deloholizem), ali pa v odnosih pa čeprav slabih.
KAKO PSIHOANALITIK RAZUME OSAMLJENOST?
Psihoanalitik skupaj s trpečim raziskuje, kaj ga ovira pri navezovanju in ohranjanju pristne bližine z ljudmi in z njim/ njo. Skozi psihoterapevtski odnos se nekateri ljudje prvič v življenju zares vidijo, slišijo in razumejo. Prvič se lahko bolje poglobijo vase in skozi gledanje sebe v zrcalo, ki jim ga nastavlja psihoanalitik, sebe naučijo sploh zares prepoznati in spoznati. Pa tudi prepoznati svoja čustva, potrebe in želje. V psihoanalitičnem procesu in odnosu se oseba lahko postopoma pokaže bolj pristno in nanovo zgradi občutek zaupanja vase in v svet. To je pomemben dosežek in dragocena korektivna čustvena izkušnja, ki ostane v človeku za celo življenje, tudi po končani terapiji in slovesu.