OSAMLJENOST kot izkušnja pekla na zemlji
Osamljenost je eno najtežjih in najbolj bolečih občutij, ki jih človek lahko občuti. Je sicer del življenja in bivanja in je občutenje, ki nas vabi, da se bodisi povezujemo s svetom in ljudmi ali pa odmikamo in zapiramo vase.
Občutek osamljenosti nastane, ko se ne uspemo dovolj dobro povezati z drugimi ljudmi in sami s sabo. Človeški kontakt in bližina sta nujna ne le za naše normalno funkcioniranje in bivanje, ampak predvsem za naše dobro počutje, za vedrega duha in zdravo telo. Brez občutka povezanosti z drugimi in s sabo lahko dobesedno razpademo na psihični in fizični ravni. Depresija ter druga duševna in telesna bolezenska stanja so povezane prav z nezmožnostjo ohranjati pristni človeški kontakt in bližino. Osamljenost začutimo lahko kot praznino, izolacijo od drugih in od sebe, otopelost, zasanjanost, kronično izčrpanost, manjko smisla in razmišljanja o končanju življenja. Mnogo ljudi skuša svojo osamljenost potešiti z raznimi odvisnostmi (marihuana, alkohol, prenajedanje, deloholizem), ali pa v toksičnih odnosih.
KAKO SE ZDRAVI OSAMLJENOST?
Počasi. Psihoterapevt skupaj z osamljenim raziskuje, kaj ga ovira pri navezovanju in ohranjanju pristne bližine z ljudmi, torej odpiranju vsega živega, kar je moral tlačiti, zanikati, pozabiti. Preko psihoterapevta se nekateri ljudje prvič v življenju zares vidijo, slišijo in razumejo oziroma sestavijo skupaj. Prepoznajo svoja čustva, potrebe in želje - predvsem po varnem in sprejemajočem odnosu. V psihoanalitičnem procesu in odnosu se oseba lahko postopoma pokaže bolj pristno in na novo zgradi občutek zaupanja vase in v svet. To je dragocena korektivna čustvena izkušnja, ki ostane v človeku za celo življenje.