OSAMLJENOST
Osamljenost je eno najtežjih in najbolj bolečih občutij, ki jih človek lahko občuti. Osamljenost je del naših življenj in je univerzalna/ arhetipska človeška izkušnja. Je občutenje, ki nas ohranja in sili, da se povezujemo in živimo kvalitetnejše življenje. Vendar pa ne smemo mešati osamljenosti in samote. Zdravo in zrelo je, da znamo biti tudi sami. Mnogi se počutijo osamljene kljub temu, da imajo stike in odnose z drugimi ljudmi.
Občutek osamljenosti namreč nastane, ko se ne uspemo dovolj dobro povezati z drugimi ljudmi. Človeški kontakt in bližina sta nujna ne le za naše normalno funkcioniranje in bivanje ampak predvsem za naše dobro počutje, torej za vedrega duha in zdravo telo. Brez občutka povezanosti z drugimi (in s sabo), lahko dobesedno razpademo na psihični in fizični ravni. Depresija ter druge telesne kronične bolezni so povezane prav z nezmožnostjo ohranjati pristni človeški kontakt in bližino. Osamljenost začutimo lahko kot praznino, samoto, izolacijo od drugih ali pa od sebe, odklopljenost, zasanjanost, kronično izčrpanost, pomanjkanje smisla. Lahko jo začutimo tudi v obdobjih, ko žalujemo za neko težko izgubo. Mnogo ljudi skuša svojo osamljenost potešiti z raznimi odvisnostmi (marihuana, alkohol, prenajedanje, deloholizem), ali pa v bežnih, površinskih in toksičnih odnosih.
KAKO PSIHOANALITIČNI PSIHOTERAPET RAZUME OSAMLJENOST
Psihoanalitični psihoterapevt skupaj z osamljenim raziskuje, kaj ga ovira pri navezovanju in ohranjanju pristne bližine z ljudmi. Skozi psihoterapevtski odnos se nekateri ljudje prvič v življenju zares vidijo, slišijo in razumejo. Prvič imajo nekoga, ki jih vidi, čuti in razume. Prvič se lahko bolje poglobijo vase in skozi gledanje sebe v zrcalo, ki jim ga nastavlja terapevt sebe končno vidijo in začutijo - prepoznajo svoja čustva, potrebe in želje - predvsem po varnem in sprejemajočem odnosu. V psihoanalitičnem procesu in odnosu se oseba lahko postopoma pokaže bolj pristno in na novo zgradi občutek zaupanja vase in v svet. Se začne na novo zavedati sebe in sveta okoli sebe. To je dragocena korektivna čustvena izkušnja, ki ostane v človeku za celo življenje, tudi po končani terapiji.