DEPRESIJA
"Živeti za tisto, kar je dobro in zapustiti tisto, kar je slabo, je umetnost življenja."
(Jung)
.
RAZLIKA MED ŽALOSTJO IN DEPRESIJO
Žalost vsi doživljamo in je nujno potrebno čustvo. Čutimo jo, ko nam je hudo, se pravi, ko nas kdo prizadane, osramoti, obtoži, poniža. Čutimo jo npr. ob izgubi bližnjega, izgubi naklonjenosti in ljubezni nekoga pomembnega za nas. Če si dovolimo čutiti žalost in bolečino, potem se bomo z izgubo lažje soočili in jo od-žalovali. Oziroma, če si dovolimo čutiti jezo, bomo lahko opozorili nase, skomunicirali težavo in se zavarovali. Žalovanje (in jeziti se) je človekova sposobnost in sestavni del zdravih odnosov, saj imamo s sposobnostjo žalovanja nemoten odnos do realnosti in znamo stvari sprejeti take kot so. Znamo se soočati (s zdravo jezo) in ustvarjati pristne intimne odnose v katerih se lahko pokažemo ranljive in zaupljive. Na tak zdrav način se ne le pomirimo, ampak očistimo bolečine. Potrtost, jezavost, krivda, osramočenost zadaj minejo, energija, veselje in volja pa pridejo nazaj v našo dušo in telo. Sposobnost žalovanja je pri človeku onemogočeno zaradi več razlogov.
Depresija (tudi melanholija) pomeni ravno to - nesposobnos od-žalovanja, hrati pa tudi nesposobnost izražanja zdrave jeze, torej asertivne komunikacije - postavljanje mej, izražanje potreb in čustev. Depresija pomeni v osnovi upad naše lastne energije za življenje in izguba ljubezni do samega sebe - jeze nase. Depresijo spremljajo prepričanja, da nismo dovolj dobri, vredni ljubezni, da smo umazani, itn. Depresija nas odmika od intimnih odnosov, to pa zato, ker smo bili prizadeti s strani tistih, ki smo jim zaupali in ki bi nam morali nuditi stik - starši, skrbniki, kasneje pa prijatelji in partnerji. Intima in bližina sta za depresivno osebo zato strašljiva in nevarna. Zaščitimo se na različne načine - bežimo, se zapiramo vase, ugajamo, se pretirano jezimo, zbežimo v svet idej in predstav, se kaznujemo, itd. Postanemo lahko nepristni, neavtentični, sanjavi, arogantni, tudi fobični in panični.
Ker se ne zmoremo pomiriti v odnosih, se zatečemo v razne odvisnosti, bodisi od substanc, bodisi od površinskih ali toksičnih odnosov. Deloholizem, perfekcionizem in ugajanje so npr. najbolj sprejete oblike obrambnih oz preživetvenih mehanizmov proti zgoraj omenjenim izkušnjam in emocijam, ki jih oseba nosi v svojem telesu in duši.
Ni vsaka depresija globoka depresija. Meni je všeč definicija, da je depresija kontra ekspresiji. Ni depresiven samo tisti, ki obleži doma v postelji popolnoma izčrpan in brezvoljen, ampak tudi nekdo, ki je kronično potrtega duha. Depresija je bolezen oz motnja duha. Taka oseba seveda lahko normalno funkcionira v družbi, a je čustveno le na pol pristona z občasnimi izbruhi jeze ali žalosti ali evforije. Lahko rečem, da ogromno Slovencev trpi za (blago) depresijo, naš način pomoči pa vemo kaj je - že Prešeren je pisal, da nam vince v potrtih prsih up budi, vedel pa je najbrž tudi, da le za kratek čas.
KAKO PSIHOANALITIČNI PSIHOTERAPEVT RAZUME DEPRESIJO
Na terapiji poskušamo osvoboditi potlačene emocije in prepričanja in se spomnit travmatičnih dogodkov preko spominov in predvsem transferja - prenosa na analitika. Na ta način transformiramo zgoraj omenjena toksična vedenja (ugajanje, izmikanje, jezavost, trmarjenje, bežanje, tlačenje) in bolečino v življenjsko energijo - elan, ustvarjalnost, igrivosti, željo po uživanju in strasti, spolnosti, intimi. Nemalokrat ljudje pokopljejo svoje talente, tako da na terapiji pridejo spet v stik s tem, kar so leta zanemarjali. Spomnijo se biti spet otrok in svoje lastne otroške energije.
Druge kulture in zdravilci kot so npr. indijanski šamani, yogisti, kitajska medicina, različna verstva- budizem, hinduizem, krščanstvo, itd., imajo za to energijo več imen; prana, chi, mana, ki, svetovni duh, itd., ki jo znajo potem videti in osvobadajti na podlagi meditacije, dela s sanjami ali pa različnih psihadelikih. Poti v Rim je več, na psihoanalitični psihoterapiji se ustvarja terapevtski odnos in v odnosu je možno predelati obrambna vedenja in ponovno vzpostaviti pristno bližino in zaupanje, sprocesirti čustva in to zdravilno izkušnjo prenesti v zunanje življenje. Depresija je močno povezana s tesnobo in osamljenostjo in s psihosomatskimi obolenji, tako da so vzroki lahko isti oziroma prepleteni - nezdravi odnosi v otroštvu, izdaje, zlorabe, odsotni starši, ki niso živeli sebe, odklopljenost od lastne poklicanosti, itn.