Stres
Stres sam po sebi ni nekaj slabega. Je naša sposobnost prilagoditve na življenjsko (socialno in delovno) okolje in nas spodbuja, motivira ter razvija kreativnost. Stres ni situacija, ampak je reakcija organizma, ki ga telo sproži ob naši oceni, da smo ogroženi – na osnovi preteklih izkušenj in spomina. To je pomembno razumeti saj prav zato ljudje izkustveno drugače doživljamo okolico – ljudi, delo, odnose, politiko, itd. Generalno pa ima stresna reakcija za vse ljudi enako funkcijo – pripravi nas, da se s težavami soočimo ali pa se od njih umaknemo. Danes lahko opažamo vse večje zavedanje slabih posledic neoliberalizma in njegovega kapitalizma. Ljudje smo se začeli spraševati kaj nam v življenju največ pomeni, kaj za nas pomeni dobiček. Je bolj pomembno bogato živeti ali bolj mirno živeti?
Zase in za druge nisem dovolj dober
Težave se pojavijo, ko so zahteve okolja pretežke za sposobnosti našega telesa in uma. Pomembno je vedeti, da ljudje živimo v dveh okoljih. Eden je zunanji – ljudje, delo, situacije, ki nas obkrožajo, drugo pa je naše notranje okolje, naš notranji svet – subjektivno doživljanje zunanjega okolja, naša prepričanja in predstave o sebi, ideali, izkušnje, itd. Zahteve in pričakovanja zunaj in znotraj nas so lahko prevelike, da bi jim zadovoljili in se tako znebili grožnje. V odnosih se trudimo dajati in ugajati, v zameno pa ne dobimo nič. Ali pa imamo občutek, da smo vseskozi premalo dobri zase ali za druge. Naš organizem je zato v nenehni pripravljenosti na boj ali beg pred tako grozo. Telo je napeto, duša nemirna, tesnobna, konstanto in po malem. Tako lahko ljudje doživljajo kronični stres, ne da bi se ga povsem zavedali. Tihi ubijalec, pravijo kardiologi. Pri stresni reakciji se vedno povečajo: krvni tlak, srčni utrip, koncentracija sladkorja v krvi, maščob in hormonov stresa; krvne žile se zožijo, poveča se izločanje želodčne kisline, itd. Vse to vodi v srčno žilne, prebavne, imunološke in psihične motnje.
Izgorelost
Nekdo, ki je pogosto tesnoben in prestrašen veliko časa preživi v napetosti, torej pod (rahlim) kroničnim stresom. Telo in um počasi pregorevata, človek postane utrujen, psihično in fizično. Srce ne more teči šprinta na dolge proge. Panični napadi, strahovi, tesnoba in depresija so stalni spremljevalec človeka, ki ga muči kronični stres. Znano je, da so tesnobni ljudje mnogo bolj nagnjeni k zbolevanju kot tisti, ki so mirni v duhu.
Bom pa veliko delal, dobro jedel in pil
Nezdrava prehrana, debelost, telesna neaktivnost, čezmerno pitje alkohola, kajenje in škodljivi kronični stres, so glavni dejavniki tveganja za nastanek srčno-žilnih in drugih kronično ne nalezljivih obolenj. Več kot je naštetih dejavnikov, večja je verjetnost, da zbolimo. Pacientu je potrebno poudariti, da mora spremenit ne samo način življenja, ampak tudi odnos do sebe. Zlajnano ampak resnično – da se ima človek rad, da se sprejema, da je sproščen in radosten. Mnogo telesnih kroničnih obolenj (astma, čir, kronova bolezen, rak, itd.) ima svoje vzroke v psihi, natančneje v čustvih, ki jih blokiramo in ne izražamo. Čustva nosijo ogromno količino energije. Ta nam bogatijo življenja, lahko pa nam ga dobesedno uničijo. Znano je, da imajo ljudje z visokim krvnim tlakom težave v izražanju jeze, pogosto se jezijo tiho in notri v sebi. To isto velja za depresivne ljudi. Prav tako ima npr. veliko srčnih bolnikov težave v izražanju radostnih občutkov, nežnosti, naklonjenosti, bližine, veselja. Tudi teh prijetnejših doživetij nas je lahko strah, ker jih je bilo v življenju morda premalo ali pa so bila neustrezno sprejeta. Zato so ljudje s srčno-žilnimi težavami pogosto tesnobni in depresivni ljudje. Obratno bi lahko rekli, da so ljudje, ki trpijo za kronično tesnobo ali depresijo, nagnjeni k srčno-žilnim (in drugim psihosomatskim) obolenjem.
Vreden sem samo toliko kolikor dam, ni res?
Ni. To je žal prepričanje in travmatična odnosna izkušnja, ki se ponavadi prenaša iz generacije v generacijo. Taka izkušnja bazira na podlagi čustvene zanemarjenosti in ne- videnosti otroka oziroma zaradi psihične odsotnosti starša, ki ni zmogel dati otroku dovolj ljubeče pozornosti.
Srčno-žilne težave kot vse druge psihosomatske bolezni je zato potrebno zdraviti celostno saj trpita duša in telo skupaj. Poleg zdravega načina življenja bi moral psihosomatski bolnik nujno delati še na odnosih. Psihoterapevtski odnos lahko ponudi osebi tisto, kar ji ni bilo dano; vzeti si čas zase in si dovoliti biti pristna oziroma avtentična. Ljudje, ki so pogosto depresivni in tesnobni so sužnji prehudih občutkov krivde, strahu in sramu. Pa tudi osamljenosti, praznine in strahu pred biti zavrnjen in zapuščen. Najprej psihoterapevtovo, kasneje pa še pacientovo sprejemanje sebe, omogoča korektivno čustveno izkušnjo, kakršno koli že posameznik išče in je (še) ni dobil. Duša se olajša, telo tudi. Človek lahko na ta način postane bolj čuječ do sebe in lastnega življenja in si ga naposled uredi tako, da je bolj zadovoljen kot je bil, četudi kronična bolezen ostaja. Psihoanaliza je poizkus osvobajanja ljubečih občutkov do sebe in drugih. Žive in polne se namreč čutimo takrat, ko lahko ljubimo in si pustimo biti ljubljeni.
avtor: jaka